Zgodovina

Vznemirljiva zgodba

Ko govorimo o zgodovini rabe zelišč in začimb, govorimo o samih začetkih človeštva. Najdeni so bili zvitki pergamenta iz sumerske dobe, datirani več 5.000 let nazaj, ki govorijo o rabi začimb. V starodavnem Egiptu so mrtve balzamirali z mešanico začimb. V sklopu tradicionalne kitajske medicine so bili napisani prvi almanahi zelišč. Zelišča so pri svojem zdravljenju uporabljali tudi starogrški zdravniki. V antični Grčiji so določena zelišča darovali celo svojim bogovom.

Vredne kot zlato

Začimbe so v srednjeveški in renesančni Evropi imele pomembno ekonomsko in politično vlogo – primerljivo z vlogi, ki jo ima dandanes nafta. In ni bil je okus tisti, ki je poskrbel za njihovo vrednost. Med drugim so se namreč začimbe uporabljale tudi kot konzervans in osnova premnogih pomembnih zdravil.

Trg začimb je cvetel in prinesel ogromna bogastva marsikateri arabski državi ter tudi mnogim italijanskim mestnim državam ter kasnejšim kolonialnim velesilah. Slednje so zato monopol nad pomembnimi začimbami branile do konca. Tihotapstvo z začimbi je zato mnoge stalo življenja.

Danes je najdražja začimba žafran, kateremu sledi vanilija in kardamom. In celo poper, danes najpogosteje rabljena začimba, je v preteklosti igral pomembno vlogo – za kilogram popra je bilo potrebno plačati kilogram zlata. Od tod smo dobili reke kot je: ˝drag kot žafran˝. Ena od visoko cenjenih začimb je bil tudi cimet. Leta 1530 je trgovec Anton Fugger zadolžnice cesarja Charlesa V. vrgel na ogenj iz cimetovih palčk, s čimer je pokazal svoje neizmerno bogastvo. Močan statusni simbol je bil tudi muškatni orešček. Premožnejši posamezniki so ga skupaj z ribežnom nosili na vrvici okoli vratu – tako so si vsako svojo jed obogatili s ščepcem slednjega.

Kako so odkrili začimbe

Arheološke najdbe dokazujejo, da je že jamski človek v svoje jedi dodajal kumino. Zdravilna antibiotičnimi zelišča poznajo celo šimpanzi. Raba in znanje o delovanju zelišč in začimb seže v čas Keltov in Germanov ter seveda antičnega Rima in Grčije.

Pliny starejši, vojak in rimski intelektualec je v prvem stoletju našega štetja podrobno opisal vpliv zelišč na vse tedaj znane bolezni. Moč zelišč je zelo spoštoval tud Lucullus, rimski general in sladokusec. Zdravilno moč začimb je v 12. st. v svojih spisih dokazala nemška zdravnica Hildegard von Bingen.

S pomočjo rimskih vojakov in krščanskih menihov so si zelišča utrla pot čez Alpe. Charlemagne je izdal odlok, da morajo biti zeliščni vrtovi del vsake kraljeve rezidence. Rastline so se uporabljale za aromo, v zdravstvene namene, za konzerviranje ter za odganjanje mrčesa. Dolgo časa je bilo vedenje o rabi zelišč v zdravilne namene skrbno varovana skrivnost samostanov. Znanje se je prenašalo iz roda v rod po ustnem izročilu, vse do tiska, ko je bilo znanje končno dostopno množicam. Tako je imeti zeliščni vrt postalo modno. V zadnjih 100. letih se je dozdevalo, da je sodobna medicina dokončno pregnala zeliščarice. A v zadnjih desetletjih je znanje o zdravilni moči zelišč in začimb ponovno cenjeno in iskano, kar je dobro za vse nas.

Vraževerje premika gore

Vzporedno s starodavnimi prepričanji v zdravilno moč zelišč, se je pričelo slednje uporabljati tudi v druge namene. Primer take uporabe so na primer zelišča in začimbe, ki naj bi delovale kot afrodiziak. Prepričanje o slednem najpogosteje izvira iz legend starega sveta in srednjega veka. Tako naj bi na primer nimfa zapeljala Odiseja s pomočjo peteršilja. Danes vemo, da peteršilj vsebuje eterično olje APIOL, ki draži urinarni trakt ter tako povečuje potenco pri moških. Edino vprašanje je, koliko snovi je potrebno za učinek.

Druge začimbe, kot na primer vanilija, naj bi nas vzburjale s svojo aromo, ki je podobna človeškim feromonom. Slednje je najverjetneje razlog, zakaj je bila vanilija pregnana iz samostanov, saj očitno spodbujala nezaželeno vedenje.

Poželenje ima veliko skupnega tudi z vonjem, zaradi česar mnoge močno aromatične začimbe veljajo za afrodiziak. Slednje velja za muškatni orešček ter janež, ki vsebujeta eterično olje estragol, ki ga najdemo tudi v janežu, baziliki in limonini travi.

Ostale začimbe, ki veljajo za afrodiziak so žafran, ingver, mira, koriander. Ingver, čili, gorčična semena in cimet so člani skupine rastlin, stimulativno vplivajo na celotno telo, razum in duševnost.